Septembra leta 2014 je skupščina Organizacije Združenih Narodov na predlog Indije 21. junij razglasila za Mednarodni dan joge.
Prvič smo ga praznovali leta 2015, tako da bo letos že deseta obletnica. Zveza joga društev Slovenije in njene članice Društva joga v vsakdanjem življenju na ta dan organiziramo posebne dogodke. Letos bo prireditev potekala s sodelovanjem Indijske ambasade v soboto 21. junija v Volčjem potoku (ob slabem prireditev odpade).
Zakaj je joga tako posebna, da si je zaslužila svoj mednarodni dan?
Joga je starodavna veda o telesu, umu, zavesti in duši. Vadi jo lahko vsak, saj za to potrebuje le miren prostor, udobno obleko in vadbeno podlogo. Za bolj prijetno okolje nekateri ob tem radi poslušajo pomirjajočo glasbo ali prižgejo še svečo in dišečo palčko. Glede na svojo fizično zmogljivost lahko izbiramo lažje ali težje vaje. Pomembno je le, da vadimo redno.
Naše telo je naše »prevozno sredstvo«, ki nam omogoča, da živimo in delujemo v tem fizičnem svetu. Prav je, da lepo skrbimo zanj, da nam bo služilo čim dlje zdravo in vitalno. Osnova so higiena, ustrezna hrana (najbolje vegetarijanska ali veganska) in gibanje, pa tudi ustrezen počitek. Priporočljivo je, da vsak dan razgibamo vse telo (s poudarkom na hrbtenici), najbolje v naravi na svežem zraku. Celo svoje dnevno gospodinjstvo, hojo ali sedenje lahko z zavedanjem in občutenjem, kaj se pri tem v našem telesu dogaja, spremenimo v vadbo.
V sodobnem zahodnem svetu veliko ljudi sploh ni v stiku s svojim telesom. Na primer na vadbi opažam, da nekateri ne zmorejo čutiti svojega telesa in kaj se v njem dogaja. Ne zavedajo se napetosti, še manj pa jih znajo sprostiti. Zato se na vadbi učimo začutiti svoje telo – predvsem, kje so napetosti in kako jih sprostiti – hkrati pa uporabiti samo tiste mišice, ki so za nek gib ali položaj potrebne. Vse ostale lahko ta čas počivajo. Tako varčujemo z energijo in smo zato lahko veliko bolj učinkoviti in manj utrujeni. Eden od načinov sproščanja primeren za premagovanje napetosti in stresa je, da izmenično napenjamo in sproščamo mišice. Z nekaj vaje lahko mišice načrtno sprostimo in jim omogočimo počitek in regeneracijo. Obratno pa lahko treniramo tudi mišice, ki niso aktivne, na primer če imamo roko v mavcu. Dovolj je že, da si zamišljamo, kako izvajamo določen gib, da se v mišicah ustvari napetost, tudi če se ne gibljejo. Tako lahko preprečimo, da bi zaradi neaktivnosti preveč oslabele.
Za um pravijo, da je dober služabnik, pa slab gospodar. Um je nemiren in hoče biti ves čas zaposlen. Stalno se ukvarja z nečim in se ne zna umiriti. Žal pa se pogosto ukvarja z negativnimi mislimi in čustvi: strahovi, jezo, zamerami, razočaranji, željami… Zato je pomembno, da se naučimo imeti um pod kontrolo. Pri tem nam zelo pomaga ponavljanje mantre. Veliko manter je splošno znanih na primer: OM, SO HAM (To sem jaz), OM ŠANTI, ŠANTI; ŠANTI (OM mir, mir, mir). Nekaj posebnega pa je osebna mantra, ki jo prejmemo od učitelja. S koncentracijo na svojo mantro umirimo um in ga usmerimo v pozitivno, v tisto kar želimo doseči v življenju. Ponavljamo jo med vadbo asan, pranajame in meditacijo. Lahko pa jo ponavljamo tudi kadar počnemo nekaj ne preveč intelektualnega na primer čakamo na avtobus, se sprehajamo, gospodinjimo, gledamo televizijo in podobno. Ko sem prvič slišala za to, sem si mislila: »Saj to ni mogoče! Saj si potem kot razcepljena osebnost, razdeljena na dve stvari hkrati.« To seveda ni res in z nekaj vaje sem ugotovila, da je to čisto mogoče in izostri našo koncentracijo. Kadar um potrebujemo za neko (predvsem intelektualno) delo, nam um deluje, mantra pa je kot »glasba v ozadju«. Kadar pa uma ne potrebujemo za neko delo, ga s ponavljanjem mantre umirimo in usmerimo na »tukaj in zdaj«. Tako ne trošimo energije po nepotrebnem. Kadar ga potrebujemo za intelektualno delo, je trenirani um veliko bolj koncentriran. Misli nam ne begajo in sposobni smo se popolnoma posvetiti reševanju problemov in nalog. To je tako imenovana »aktivna meditacija«, ko smo popolnoma zatopljeni v delo. Hkrati nas osebna mantra nekako poveže z učiteljem, tudi če ni fizično prisoten. Mnogi so že izkusili, kako nam to lahko pomaga. Predvsem pa nas lahko misel nanj odvrne od morebitnega nesmiselnega ali škodljivega vedenja. Opominja nas, da smo Človek, in naša naloga v življenju je zaščita in ohranjanje življenja, ne pa ropanje in uničevanje naravnih virov vključno z živimi bitji, brez katerih človeštvo ne more preživeti. Pomislimo samo na čebele! Pravijo, da če bi čebele izumrle, bi v nekaj letih izumrlo tudi človeštvo. Ponosni smo lahko, da smo prav Slovenci dosegli, da imamo Mednarodni dan čebel 20. maja. Pomislimo pa tudi, da različne živalske vrste obravnavamo zelo različno. Po eni strani bi vse naredili za svojega štirinožnega kosmatinca ali pernatega hišnega ljubljenca, tako imenovane »rejne živali«, ki nam dajejo hrano in druge dobrine, pa neusmiljeno izkoriščamo, pri tem pa še onesnažujemo okolje in porabljamo velike količine pitne vode, ki jo v več delih sveta zelo primanjkuje.
Zavest se zaveda kdo smo, kaj počnemo in kako bo to vplivalo na nas in na našo okolico. Imamo več nivojev zavesti od nezavednega do višje zavesti. Z vadbo joge širimo našo zavest in smo sposobni predvideti posledice svojih dejanj. Zavest razvijamo predvsem z meditacijo, ki je še posebej uspešna, če meditiramo s ponavljanjem svoje osebne ali katere od splošnih manter. Naš učitelj Joge v vsakdanjem življenju Višvaguru Pramhans Sri Svami Maheshwarananda nas spodbuja, naj se takoj, ko se prebudimo, zavemo, da smo ČLOVEK.
Naša naloga je ohranjanje ne pa uničevanje. Razvijajmo svoje pozitivne lastnosti, kot so razumevanje, sočutje, oproščanje, pomoč.
V Jogi v vsakdanjem življenju vadimo meditacijo samoanalize. Med meditacijo se um umiri in naše zavedanje se poglobi. Začnemo s koncentracijo na občutenje svojega lastnega telesa, nato dihanja in bitja srca. Z meditacijo na to, kaj smo doživeli tekom dneva, razvijamo spomin. Z različnimi vizualizacijami in analizo svojih pozitivnih in negativnih lastnosti po eni strani razvijamo pozitiven odnos do sebe (so tudi vas kot otroke učili, da: »se lastna hvala pod mizo valja«?!?), hkrati pa s koncentracijo na pozitivno premagujemo svoje slabosti. Slabosti namreč ne premagujemo s tem, da si očitamo in se »dajemo v nič«. Spodbujamo namreč tisto vedenje, ki mu namenjamo pozornost, to pa naj bo pozitivno vedenje in naše slabosti bodo sčasoma same izzvenele. Zavemo se, da smo veliko več kot le naše telo in najdemo lahko smisel svojega življenja. Spoznamo zakaj smo prišli v ta fizični svet in kaj je naša glavna naloga v življenju: spoznati kdo smo v resnici, kaj je naša duša, naša prava BIT. Takrat spoznamo, da smo vsi ENO in da karkoli drugim naredimo dobrega ali slabega, to naredimo tudi sami sebi. Osnovni princip v jogi je namreč ahimša – nenasilje ali ljubezen v najširšem smislu. Zavemo se, da smo LJUDJE, in naša naloga je, da si pomagamo, sodelujemo med seboj, ne pa škodujemo in povzročamo trpljenje. Čim več nas bo, tem prej bomo uspeli negativno obrniti v pozitivno. V sodobnem svetu, kjer prav zdaj poteka več kot petdeset oboroženih spopadov, je to način, da vzpostavimo mir in končamo trpljenje. Začeti pa moramo vsak sam pri sebi. Prepoznajmo torej svoje dobre lastnosti in jih razvijajmo, negativne pa presegajmo prav s koncentracijo na pozitivno, na tisto kar nas dela Človeka z veliko začetnico.
Dr. Vojka Bole-Hribovšek, dr. vet. med.,
učiteljica joge po Sistemu joga v vsakdanjem življenju
